Bili so časi, ko so državne banke številnih držav jamčile za menjavo svojih bankovcev v zlato po določeni ceni – včasih je masa zlata kazala neposredno na bankovec.

Leta 1717 je Newton, ki je bil poleg vseh svojih znanstvenih dosežkov tudi guverner Kraljeve kovnice, de facto uvedel zlati standard z določitvijo fiksnega tečaja funta za zlato. Takrat so že obstajale prve centralne banke: Amsterdamska (1609), Angleška (1694), francoska Banque Generale (1716). Čeprav je Newton leta 1717 vrednost funta povezal z zlatom, je bil zlati standard uradno uveden v Angliji šele 100 let pozneje, leta 1816, po zmagi nad Napoleonom.

Britanski funt šterling je takrat veljal za najbolj stabilno valuto na svetu. In to je bilo upravičeno, saj je funt lahko kadar koli izročil banki in v zameno prejel polnopravno zlato, ne da bi pri tem izgubil svojo količino.

ZDA so nato prevzele obveznost zavarovanja bankovcev v zlatu. Ameriški kongres je leta 1792 določil ceno zlata, kasneje pa je zavezal zamenjavo bankovcev za zlato.

Tudi v drugih državah so poskušali papirnatemu denarju dodati zlato, da bi razglasili njegovo trajnost. Te države so vključevale Belgijo, Veliko Britanijo, Nemčijo, Nizozemsko, Rusijo (uvedla zlati rubelj v letih 1897-1899), Francijo in Švico.

Oblikovali so zlati blok in se zanje dogovorili o enotni ceni zlata. To je olajšalo preračunavanje menjalnih tečajev in izvajanje medsebojnih obračunov.

Vsem državam pa ni uspelo nenehno zagotavljati vsebnosti zlata v svojem denarju. Rusija je zaradi izbruha prve svetovne vojne leta 1914 izstopila iz Golden Poola, Velika Britanija leta 1931, ZDA leta 1971 (glej tabelo 1).

1971 je dejanski končni datum obdobja zlatega standarda. Vlade vseh držav so se vzdržale zavarovanja svojega denarja v zlatu. Hkrati je bila za medsebojne poravnave med državami zlatega bloka uporabljena pogojna cena zlata 35 ameriških dolarjev za unčo.

Leta 1976 je splošna odločitev udeležencev zlatega bloka prenehala upoštevati zlato kot merilo vrednosti valut, njegova cena se ni več umetno vzdrževala. Posledično se je zlato prodajalo kot običajno borzno blago, njegova cena pa je začela hitro naraščati.